Abu Abdulloh Rudaki je ustanovitelj klasične tadžikistanske poezije, ki je živela konec 9. začetka 10. stoletja v času dinastije Samanid. V Dariju je pisal slavne ode in pesmi, klasični perzijski jezik. Nadarjenega pevca in glasbenika Rudakija je Nasr II bin Ahmad Somoni (914-943) povabil v Bukharo, kjer je večino življenja preživel do leta 937, ko je izgubil pokroviteljstvo. Poleg svoje poetical dela, Rudaki tudi pomemben prispevek k literaturi s prevajanjem Indijski cikel didaktični kratke zgodbe "Kalila in Dim-na" iz arabščine v Dari. Svoje zadnje dni je preživel v revščini in umrl leta 941 v Panjrudu – svoji domači vasi. Toliko o pesnikovega življenja še ni znan, vendar pa med izkopi in je bilo ugotovljeno, da Rudaki umrl pa slepi.Leta 1958 je mavzolej je bil postavljen na pesnikovega pokop prostor, ki lahko videli ob obisku Panjrud vasi v bližini Panjakent. Spomenik Rudaki dekoratira glavno mesto države-Dushanbe in leži blizu zgradbe tadžikistanske agrarne Univerze.
